06
Jan
2012
Skrito zlato v Radencih? Natisni
Prispeval Roman Leljak   
Petek, 06 Januar 2012 12:52

 

Dr. Antona Šariča, rojenega v hrvaški Liki, je sodišče slovenske narodne časti avgusta

1945 obsodilo na 10 let zapora in odvzem vsega premoženja v Radencih (Zdravilišče

Radenci d.d., Radenska d.d. nepremičnine in vinogradi), Laškem (600 ha gozda)

in Čatežu (Čateške toplice). Sodišču je predsedoval Prohinar Viktor, javni tožilec

je bil dr. Farkaš Franc, branilec pa Gorše Franc, ki se v postopku niti enkrat ni

oglasil. Vrhovno sodišče RS je po osamosvojitvi Slovenije sodbo razveljavilo.

Obtožili so ga, da je kriv, da je za časa okupacije dal celotno zdravilišče

Radencev v službo okupatorja, da je vabil k sebi dr. Guggenthala Aleksandra,

katerega izročitev je zahtevala komisija za raziskovanje vojnih zločinov, da je

več časa v gosteh imel nekega višjega nemškega oficirja. Zapisali so še, da je

gospodarsko sodeloval z okupatorjem, da je bil vodja nemškega življa v

Radencih. V postopku sojenja so pričali trije domačini in sicer Domanjko Alojzija,

Budja Hanika in Vurcer Osvald, vsi zaposleni pri dr. Šariću. Vsi so pričali o visokih

oficirjih, ki so med vojno obiskali zdravilišče Radenci.

26 januarja 1948 je UDBA zaslišala Maršik Gizo iz Križevcev pri Ljutomeru.

Njeni starši so imeli v najem Šaričevo restavracijo v parku v Radencih. Povedala je,

da je med vojno živela in študirala v Mariboru. Delala je v gostilni Nekrep kot natakarica.

Pri njej se je večkrat ustavil dr. Šarić, ko je prihajal iz Slovenske Bistrice kamor

je partizanom vozil sanitetni material, ki ga je na črno dobival iz Zagreba ter hrano

in pijačo. Vse skupaj je vedno bilo prekrito z zaboji »slatinske« vode, ki so se takrat

uporabljali za transport steklenic. Dr. Šarič je od strani Nemcev aretiran 13.03.1945.

Po pričanju Maršikove je žena na vsak način hotela priti preko nje v stik s

dr. Šaričem, pošiljala je ogromne količine vina, cigaret, mesa, da bi lahko

podkupila Nemce. V gostilno Nekrep so namreč hodili tudi nemški oficirji.

S Šaričem v zaporu ji je uspelo izmenjati štiri pisma. V prvem je naročil, da naj

za veliko sliko v njihovem stanovanju umaknejo neke dokumente, naročil je tudi,

da naj izpustijo sobarico v Radencih , stanujočo na Kapeli, ki ga je izdala. Prosil je

tudi, da naj poišče dr. Guggenthala, da naj ta posreduje pri Nemcih. Ta je

odgovoril, da ne bo posredoval, ker da je dr. Šarić milijone pošiljal partizanom.

Maršik Giza je imela kontakt z nemškim oficirjem Šnajderjem. Najprej so se

dogovarjali, da če bo posredoval pri izpustu dr. Šarića, da bo dobil za nagrado

vilo v Radencih. Šnajder ni pristal, zahteval pa je 20.000 RM. Šarič je preko pisma

Maršik Giza zaupal skrivnost o 5 kg zlata, ki ga naj izroči Šnajderju.

Dokumenti ne razkrivajo, če je Maršik Gizi uspelo predati zlato Šnajderju. Udbi je to

zanikala, saj je na dan, ko je hotela po zlato v Radencev, v časopisu prebrala,

da je dr. Anton Šarić ustreljen pri Betnavskem gradu v Mariboru. Ustreljen je bil

05.04.1945. Šnajder je kasneje hodil k njej, jo celo peljal do groba Šarića in

dokazoval, da je grob prazen in da je v resnici Šariću omogočil pobeg v Avstrijo.

Udba v komentarju zapisnika še zapiše, da zlato v Radencih niso našli.

Zadnjič posodobil Petek, 06 Januar 2012 12:57