forex trading logo

UDBA

udba 001

- Ali je Kučan vedel, da je Silvo Gorenc 1972 ugrabil in likvidiral Stjepan Crnogorca?
- Zakaj je 1975 umrl Nikica Martinovič gospod Zemljarič?
- UDBA je 1966 leta postavila bombo v Pliberku.
- UDBA je 1967 odigrala atentat na Tita na Dunaju.

Knjigo dobite na vseh Petrolovih bencinskih servisih.

Knjiga je dobavljiva tudi v hrvaškem jeziku.
Cena  samo 17,90 €.  

Z nakupom knjig mi pomagate pri raziskovanju.

Hvala.

Naročila:
roman@leljak.si
telefon: 051603686

Začetek
Roman Leljak
16
Oct
2010
Uvodnik iz knjige Huda jama; Mami, danes bova umrli, a ne! PDF Natisni E-pošta
Prispeval Roman Leljak   
Sobota, 16 Oktober 2010 03:36

Mami, danes bova umrli, a ne!

 

Še zadnjič sem pod prsti čutila obraz svoje mame. Njeno ihtenje je zastalo, morda zadnja solza ji je zdrsnila po obrazu. Mama, rada bi pomagala tvoji solzi, rada bila bi tvoja solza, zdrsnila iz obraza in se stopila v smrt. Bila tista solza, ki sem jo čutila pod prsti in je bila mehka, topla. Izžarevala je notranjost materinih misli, srčne notranjosti, bolečino, ki ni našla besede, ki bi smrt spremljale s tolažbo. O mati, uživati bi hotela v tvojem telesu. O bog, toliko trpljenja si mi namenil. Telo se mi je vse bolj krčilo. Otrpnila sem. Nisem želela, da bi moji grobi nohti zasekli materin obraz, povzročili še dodatno gorko kri. Kolena nisem več čutila in v grlu me je dušila bolečina duše, ki je močno razjedala vse bolj slabo telo, ki se bo, upam, kmalu zgrudilo pod njeno težo. Nocoj zatisnem oči in v mojih mislih ne bodo več hodili mrliči. Stisnila se bom k mami in pokopala svoje življenje. Izdahnila bom svojo mladost, podarila je duši, ki nekoč rodila se bo v jutro.

 

Oči so mi bile trde od solz, usta lepljiva od mnogih krvi, duša v obupu iskala je moč. Prste sem premaknila do njenih oči in začutila plašljivo nabreklost, začutila oči, ki so me prosile k molitvi. Želela sem jih dotakniti, nadoknaditi vse poglede, želela vrniti življenje nazaj. Čutila pa sem prošnjo po smrti. Takšno kot jaz.

 

Ponovno sem začutila potrebo po jokanju, zaželela si pomoči pri jokanju. Pomagajte mi jokati, dovolite mi, da zabodem svoje srce, da zabodem srce svoje mame, da se skupaj podava na pot temne odrešitve. Pustite naju, da zaspiva in umreva.

 

Nimam imena in vam ne morem povedati kdo sem. Moje besede bodo ostale zapisane v nevidni krvi temnih, suhih, kamnitih rovih. Zapisane ne bodo niti zadnje besede matere.

 

» Barbara moja, duša tvoja in duše mnogih, v krčih in mukah, iskale bodo pot eksplozije in zdrsnile na plato svetlobe, zdrsnile pred oči ljudi. Zdramile bodo resnico in kazale svojo moč.«

 

Pozabljena in pahnjena v stokanje, obup in smrt s pravico, da življenje oveni v rovih knapov, ki so jih gradili v znoju za ogrel soljudi, bi morala razumeti podle in brezvestne, vzvišene, hinavske vojake, ki so gradili novo idealno družbo in mojo smrt, smrt moje matere, namenili v poduk idealizma….Usoda sama je poštena. Licemerna pa je usoda, ki ti jo naloži proletarski klovn, ki zidakom in glino zatre svetlobo in razume, da bo tako življenje v novo pot podal.

 

Podarila nisem prvega poljuba. Trinajst rosnih pomladi je malo za čutiti ljubezen, premalo za izbranca, ki bi mi odprl okna drugačne ljubezni. Nisem našla skrivni kotiček v katerem bi zardevala in se nežno upirala prvemu moškemu dotiku. A smem sploh pomisliti na to? Vrnila sem se v objem umirajoče matere.

 

Njen dotik je bil trdnejši. Upala sem na besede in se še bolj naslonila na utrujeno telo, ki je naslonjeno na hladno steno, še komaj kazalo malo sape. Mama je umirala. Njena roka se je poslednjič dotaknila mojih črnih kitk, ki jih je verjetno pred že nekaj dnevi spletla. Ni bilo noči, ni bilo dneva. Samo tema, smrad po krvi in razpadanju teles, nesmiselni kriki, jokanje in bolečine. To je bil dan, tako je bilo v noči.

 

»Tvoje kite nekoč nekdo bo v roke vzel. Svojo mladost mu boš tako izročila, povedala njemu in mnogim, da bila si lepa, mlada, da ljubila si ljudi in da ljubila bi tudi njih…«

 

»Hčerka moja, danes se bova poslovili. Želela bi rožnatih žarkov med košati vejami, ki se ogibajo globoko na pot, kakor takrat, tistega dneva, jeseni, po kateri oče, za tvoj rojstni dan, hitel je v tvoj objem. Prisloni na mene tvojo drobno ročico, prisloni jo na moje srce in dovoli, da te v razkošju svoje ljubezni še zadnjič poljubim in prosim materinega odpuščanja…« Njen glas je bil tih, boječ in truden. Bil je to zadnji njen glas. Zadnje besede moje matere.

Zadnjič posodobil Sobota, 16 Oktober 2010 03:37
 
07
Feb
2014
Predvajanje posnetka udbe PDF Natisni E-pošta
Prispeval Roman Leljak   
Petek, 07 Februar 2014 14:11

Novinarska konferenca Društva za raziskovanje polpretekle

zgodovine in Romana Leljaka

Spoštovani,

v ponedeljek, 10. februarja 2014, bo ob 11,00 uri novinarska konferenca Društva za

raziskovanje polpretekle zgodovine, na kateri bo Roman Leljak predstavil

posnetek zaslišanja pokojnega Stjepana Crnogorca, ki ga je izvedla nekdanja

Služba državne varnosti (SDV). Na novinarski konferenci bo Roman Leljak

predstavil tudi odgovor na napovedano tožbo Janeza Zemljariča in Ksenije Horvat

Petrovčič zoper njega.

Novinarska konferenca se bo začela ob 11. uri v prostorih Svetovnega

slovenskega kongresa, na Cankarjevi ulici 1/IV v Ljubljani.

S pozdravi,

Društvo za raziskovanje polpretkle zgodovine

 
02
Feb
2014
Arhivski referendum PDF Natisni E-pošta
Prispeval Roman Leljak   
Nedelja, 02 Februar 2014 16:27

Podpiram pobudo za referendum. Nezaslišano je, da smo nosilce javnih funkcij

v bivšem totalitarnem sistemu izenačili z žrtvami.  Zločincem bomo varovali

občutljive osebne podatke.

Razočaran sema nad ravnanjem Nove Slovenije. V tej stranki ni več nič krščanskega.

Podpisal sem pobudo.

Zadnjič posodobil Nedelja, 02 Februar 2014 16:30
 
16
Aug
2010
Minister Svetlik mora odgovoriti na moje pismo g. Pahorju PDF Natisni E-pošta
Prispeval Roman Leljak   
Ponedeljek, 16 Avgust 2010 18:56


Mogoče pa le kostnica nebo v Barbara rovu?

Na moje pismo gospodu Pahorju, objavljenega tudi  na moji strani, je Pahor naložil ministru Svetliku, da odgovori na moje pisanje, z odgovorom pa naj seznani tudi njega.

Zadnjič posodobil Ponedeljek, 16 Avgust 2010 18:58
 
26
Jul
2010
Samo rudniškem škratu je dovoljeno živeti v rudniku PDF Natisni E-pošta
Prispeval Roman Leljak   
Ponedeljek, 26 Julij 2010 12:58

g. Borut Pahor

Predsednik vlade RS

Gregorčičeva 20, 25; 1000 Ljubljana

Spoštovani gospod predsednik

 

V svoji knjigi sem leta 1990 oznanil obstoj največjega in najbolj strašnega zločina v naši polpretekli zgodovini. To mi daje nekakšno pravico, da prosim in rotim, da ne dovolite izgradnjo (predelavo rudniške dvorane) kostnice v rudniku Sv. Barbara. Rudniški jaški niso in ne morejo postati pokopališče.

Partizanski veljaki so 31. maja 1945 izbrali rudnik za smrt. Danes odločate o tem, da rudnik postane pokopališče. Barbarin rov mora ponovno postati rudnik. Dovoljeno je v rudniki postaviti obeležje, mogoče urediti spominski park, ki bi ljudi opominjal, spominjal na najbolj kruti zločin, ki ga je ta narod storil sam sebi. Ni pa dovoljeno rudnik iz prizorišča zločina spreminjati v pokopališče. Človek, ki ne najde svoj počitek v zemlji, na prostoru, ki je namenjen vsem nam enako, ostane živ. Vsi ljudje imajo pravico, da se jih po smrti svojci in drugi ljudje spominjajo, da jim na grob, poudarjam, na grob postavijo svečko, odložijo kakšen cvet. Ta pravica bo odvzeta živim in mrtvim. Morate dovoliti, da bodo ljudje imeli možnost na kostnico postaviti svečko. Prosim vas, da tej svetosti pustite ostati svetost. Ljudje imajo pravico do groba, pravico, da grob začutijo s svojo roko, da tako sežejo svojim spominom. Ne kratite to pravico in ne stopajte po poteh ponovne krivice. Vhod v Barbarin rov je samo vhod. Grob pa je grob.

Prostor pred Barbara rovu je dovolj velik in primeren za kostnico. Imate izvršno oblast in vam pridobivanje takšnega dovoljenja nebi smelo predstavljati problem. Postavite kostnico pred vhodom v Barbara rov in mrtvim končno dovolite, da postanejo ljudje. Razumite, da so ti ljudje v rudniku umirali živi, da jim je bila edina želja, da pridejo ven. Uslišite njihovim zadnjim željam in jih končno spustite iz tega nesrečnega rudnika. Pergmandeljc je rudniški škrat, ki mu je edino dovoljeno v tradiciji tega naroda živeti v rudnikih. Prav bi bilo, da tudi ostane tako.

V upanju, da me boste uslišali!

V Radencih, 26. julija 2010

Roman Leljak

Zadnjič posodobil Ponedeljek, 26 Julij 2010 12:58
 
« ZačetekPrejšnja12345678910NaslednjaKonec »

Stran 4 od 31

Prodajna akcija

  Prodajna akcija

komplet 10 knjig 90 €

ČRNE BUKVE

Črne bukve

Prepotrebni ponatis originala Črnih bukev dokazuje, da je komunistična Resnica ves ta čas po vojni bila neresnična. Neresnična zato, ker je bila skrbno odbrana, selekcionirana in tendenciozna, ker ni le zamolčevala cele vrste dogodkov, ampak je zamolčevala celo najbolj ključne dogodke iz časa okupacije.  Je edina knjiga, ki so jo izdali "poraženci". Je knjiga, ki je bila v komunističnem sistemu najbolj prepovedana. Posed knjige je pomenil nekaj let zapora.

 

Knjiga na zalogi. 20 €

Z nakupom knjig mi pomagate pri raziskovanju.

Hvala.

Naročila:

roman@leljak.si

telefon: 051603686

Raziskovanje usod posameznikov

- iskanje posrmrtnih ostankov

- iskanje arhivskega gradiva

  doma in v tujini

- svetovanje pri raziskovanju

  polpretekle zgodovine

mail: roman@leljak.si

tel.: 041 288 170

O piškotkih


feed-image Zaznamki